Napisano: med marcem 1935 in februarjem 1937 ter 20. in 21. maja 1942
Prvič izdano: Ljudska pravica, 1945
Prepis in HTML oblika: J. V.
Ko je bil Tone Tomšič drugič na robiji v zloglasnih zaporih v Sremski Mitrovici, je poslal svoji materi pismo, v katerem ji opisuje težko robijaško življenje. Nato odgovarja na očetovo vprašanje, ali lahko prosijo za njegovo pomilostitev: “Na tako prošnjo jaz ne morem pristati in vas prosim, da je ne delate. Zato ne delajte nobene prošnje zame, ker sam ne želim na tak način od tukaj. Čujem, da se zunaj zahteva to isto za vse nas in prosim vas in te znance, ki se brigajo zame, da raje tako stvar z vsemi silami podpirajo. Če bi imel več prostora, bi vam to podrobneje obrazložil, za sedaj pa samo to prosim: Ne delajte nobene prošnje za mojo pomilostitev, ker bom moral to odkloniti, dokler bodo moji tovariši tu.”
V četrtek 21. maja 1942 je Tone Tomšič poslednjič vzel v roke svinčnik in dopisnico, da se poslovi od svojega trpečega in borečega se slovenskega naroda, za čigar svobodo, združitev in srečnejšo prihodnjost je bil zastavil vse svoje misli in sile. Vedel je, da ga bodo italijanski fašistični rablji v najkrajšem času umorili, ko je pisal:
“V četrtek, 21. maja 1942
Predragi!
Vse kaže, da bom sedajle čez 1 uro”
Več ni utegnil napisati, niti se ni mogel še podpisati, ker so ga že zgrabili italijanski fašistični krvniki in ga odvlekli na morišče. Tam se je pridružil nedolžno pomorjenim slovenskim talcem, njegov borbeni duh pa je podžgal vse slovensko ljudstvo in ga letošnje pomladi pripeljal v svobodno, združeno Slovenijo v okviru demokratične, federativne Jugoslavije pod vodstvom našega maršala Tita.
Tri dni po svoji smrtni obsodbi in dan prej, preden se je smrtno zadet zgrudil v gramozni jami za Sv. Križem, je Tone Tomšič napisal in v svojem imenu in v imenu vseh svojih jetniških tovarišev poslal slovenskim partizanom naslednje sporočilo:
“... Našim hrabrim partizanom!
Tudi do nas, ki sedimo za rešetkami okupatorskih ječ, je prispel glas o vaših velikih nalogah. Nezlomljiva vera naših tovarišev in tovarišic po fašističnih ječah v veliko stvar osvoboditve slovenskega naroda in delovnega ljudstva se je zaradi teh vesti še bolj okrepila in naši fantje, katerih življenja hočejo imeti fašistični okupatorji, zro z nasmehom in s prezirom smrti v oči v zavesti, da bodo tudi te njihove žrtve položile temelj svobodni bodočnosti slovenskega naroda in delovnega ljudstva!
Tovariši partizani!
Ne bom vam govoril vzpodbujajočih besed! Vemo, hrabrosti vam ne manjka. Le to tovariši, naš duh vas spremlja vsepovsod, v vseh vaših bojih smo z vami, z vami trpimo, z vami bijemo sovražnika in še naši grobovi vas bodo podpirali v velikem boju, ki ga bijete in ki ne more končati drugače, kakor s popolno zmago!
Prejmite plamteče pozdrave nas jetnikov za rešetkami okupatorskih ječ!”