Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah
Jeruzalemske gorice so najvzhodnejši predel Slovenskih goric, obdan na severu od Murskega polja, na vzhodu od Medmurja, na jugu od v Panonsko ravan se prelivajočega prehodnega pasu spodnjega Dravskega polja. Najvišji vrh tega koščka slovenskega ozemlja, kjer ljudstvo pridela znano vino “jeruzalemčan”, je Jeruzalem (višina 345 m). Jeruzalem in ostali vrhovi Jeruzalemskih goric (posebno Strmec, Bajzek, Sv. Bolfenk) so lepe razgledne točke, od koder seže oko do Pohorja in Kobanskega, do Boča in Ivanjšice daleč v Panonsko Podravje, preko Prekmurja pa do Blatnega jezera na Ogrsko.
Za Jeruzalemske gorice sta v rabi tudi imeni Ljutomerske gorice in Ormoško-Ljutomerske gorice. Obe imeni sta manj opravičeni, zakaj mesti Ljutomer in Ormož ležita izven Jeruzalemskih goric, prvo na Murskem polju, drugo na prehodu Slovenskih goric v spodnje Dravsko polje.
Jeruzalemske gorice tvori pokrajina 26 katasterskih občin, kjer goji ljudstvo poleg ostalih zemljiških kultur (njiv, travnikov, vrtov, pašnikov, gozdov) tudi vinsko trto. Vinska trta je v Jeruzalemskih goricah stara zemljiška kultura, ki so jo gojili že v fevdalni dobi trinajstega in štirinajstega stoletja. Ure daleč so hodili tudi tlačani z Murskega in Dravskega polja obdelovat vinograde cerkvenih in ostalih fevdalcev. Predniki ljudstva, ki obdeluje zemljo v Jeruzalemskih goricah, na sosednjem Murskem in Dravskem polju, so trpeli v stoletja trajajočih bojih domačih fevdalcev s sosednjimi ogrskimi. Stoletja dolgo so kopita ropajočih fevdalskih in turških tolp na pohodih teptala ta košček slovenske zemlje. Potomci fevdalskih tlačanov so težačili ljutomerski, ormoški, ptujski, mariborski, radgonski, graški, dunajski in ostali meščanski gospodi. Sedanji zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah so razvojna posledica stoletnega težačenja. V teh odnosih so živo občuteni sledovi fevdalnega in meščanskega gospodstva.